Tedenski skupinski pogovor namesto razredne ure

Opozorilne znake, povezane z vedênjem, na primer dolgočasenje pri pouku ali drastične vedenjske spremembe (agresivnost, introvertiranost, ekstatičnost, ustrahovanje itd.), je mogoče opaziti le, če z dijaki zgradimo odnose, ki temeljijo na zaupanju, ter ustvarjamo razmere, v katerih so lahko iskreni in lahko odkrito spregovorijo.

Tisti, ki pri dijaku prvi opazijo dolgočasenje, spremembe vedênja in ustrahovanje, so zagotovo njegovi sošolci. Če to povejo učitelju ali ne oziroma če učitelj to zazna, je odvisno od odnosa med učiteljem in dijaki. Če razrednik ustvari in ohranja vzdušje, odnose in prostor za pogovore, ki temeljijo na vzajemnem zaupanju in medsebojni skrbi v razredu, je lahko na tekočem s trenutnimi razmerami, težavami in spremembami pri svojih dijakih, zato lahko hitro prepozna pojav opozorilnih znakov, povezanih z vedênjem, in jih predstavi delovni skupini za preprečevanje osipa na ravni šole.

Eden od načinov, kako odnos z dijaki utemeljiti na zaupanju ter slediti njihovim razmeram in spremembam vedênja, je lahko organiziranje skupinskega pogovora enkrat na teden namesto razredne ure.

Kaj je značilno za skupinski pogovor?

• Poteka redno vsak teden ob določeni uri.
• Dijaki in razrednik sedijo v krogu brez miz.
• Vsi se vidijo med sabo.
• Glavne teme in vprašanja so: »Kako se počutim? Kaj se mi je zgodilo v zadnjem tednu? Kaj me moti? Kaj mi je všeč? Zaradi česa se oziroma se ne počutim dobro v razredu, doma, med svojimi prijatelji? Kdaj potrebujem pomoč? Česa ne morem rešiti? Katere so moje težave v razredu?«
• Vsi govorimo v prvi osebi ednine, tudi razrednik.
• Ne govorimo drug čez drugega, poslušamo se.
• Izjav oziroma pripovedi ne kategoriziramo ali komentiramo.
• Pogovor je priložnost, da odkrito povemo, kar mislimo, ne iščemo takojšnjih rešitev in ne svetujemo, temveč smo strpni drug do drugega, se dobro poslušamo in smo pozorni do drugih.
• Razrednik ima v pogovoru vlogo moderatorja. 

Skupinski pogovor je velika preizkušnja strpnosti. Odkrito spregovoriti v skupini je velik izziv ne samo za najstnike, temveč tudi za odrasle. Če se odločite, da boste imeli skupinske pogovore, se ne predajte po prvem neuspehu. Na začetku ne bo vse potekalo v najlepšem redu. Najprej bo veliko tišine, izmikanja odgovorom, smejanja, površinskega kramljanja, skrivanja. Vztrajnost razrednika je zelo pomembna. Tudi če se na začetku zdi, da pogovor ne steče, ga še naprej vodimo. Ohranjajte ritual: ob času, določenem za skupinski pogovor, se usedite v krog in postavite vprašanje za vse navzoče. Po določenem času se udeleženci navadijo in počasi začnejo spoznavati čar pogovorov.

Skupinski pogovori imajo dolgoročno gledano veliko prednosti: dijake lahko bolje spoznamo in sledimo njihovim spremembam, razred kot skupnost ter sposobnosti učenja in poučevanja se okrepijo, najpomembnejši pa je seveda osebnostni razvoj dijakov. Udeleženci v skupini čutijo, da nekam pripadajo, da se lahko zanesejo na sošolce in razrednika, da lahko spregovorijo o tem, kar jih muči in veseli, ter da se drugi zanimajo zanje. Tedenski skupinski pogovor pomeni za skupnost tudi nekakšen ritual, znotraj katerega se razvijata solidarnost in pozornost do drugih, krepi se sodelovanje ter se ustvarjajo možnosti za pridobivanje povratnih informacij, razmišljanje in samorefleksijo. Redno izvajanje skupinskih pogovorov pomaga udeležencem, da se navadijo govoriti o sebi pred skupino, kar ni preprosta naloga.