Dobro ciljno usmerjeno zbiranje podatkov za preprečevanje osipa

Namen zbiranja podatkov je zagotavljati podporo za dejansko delo s posameznimi dijaki, in ne le dopolnjevati podatkovne zbirke, ki se nikoli ne uporabljajo. V Evropi sicer obstaja sistematična statistika na področju izobraževanja, vendar pa so ločene podatkovne zbirke, namenjene preprečevanju osipa, redke. Podatki na ravni sistema seveda vsebujejo precej koristnih informacij o dijakih, ki jih je mogoče uporabiti za preprečevanje njihovega zgodnjega opuščanja šolanja. Kljub temu bi bila po mnenju strokovnjakov najboljša rešitev ločeno zbiranje podatkov.

V tem dokumentu so zbrane najpomembnejše značilnosti. Zbiranje podatkov je podrobneje predstavljeno pri elementu Zbirke virov, ki se nanaša na zbiranje podatkov in vsebuje tudi vzorce za zbiranje podatkov. Pri zbiranju podatkov so najpomembnejše preglednost, resničnost in rednost. Poleg tega mora zbiranje podatkov na lokalni ravni temeljiti na potrebah in problemih lokalne šolske skupnosti. Določiti bi bilo treba tudi odgovornost in metode na lokalni ravni ter se izogibati nepotrebnemu dodatnemu delu poleg obveznega statističnega dela. Učitelji naj bi z vključevanjem ustreznih šolskih in zunajšolskih strokovnjakov vzpostavili lokalni sistem, ki najbolje ustreza lokalnim potrebam in prispeva k zagotavljanju podpore ogroženim dijakom.

Vrste podatkov

Poleg količinsko opredeljivih (kvantitativnih) podatkov se lahko z anketami ali intervjuji zbirajo kvalitativni podatki, na podlagi katerih se opredelijo mnenja in težave dijakov (glej navodila pri orodju »Prepoznavanje dijakov v stiski«).

Najpomembnejši podatki pri preprečevanju osipa

V vseh državah je zakonsko urejeno, kateri podatki naj bi se zbirali ter kdo ima lahko dostop do njih in jih uporablja. Kot kažejo mednarodne raziskave, se najpogostejši osebni podatki nanašajo na starost, spol, socialno ozadje, izobrazbeno raven staršev, nacionalnost/državljanstvo, priseljensko ozadje, materni jezik in kraj. Glede šolanja so najpomembnejši podatki o ponavljanju, izostajanju od pouka (več o tem je predstavljeno pri orodju »Odsotnost od pouka«), poteku šolanja, šolskem uspehu in posebnih izobraževalnih potrebah. Pri napovedovanju prihodnjega razvoja dogodkov so lahko zlasti koristni podatki o dosežki pri nekaterih predmetih, na primer ocena iz matematike ter književnosti in slovnice. Med dejavniki tveganja je lahko tudi to, da je nacionalni jezik drugi jezik. Na koncu je pomembno, da teh rezultatov ne obravnavamo le kot pokazatelj uspeha pri določenih predmetih, saj jih lahko uporabimo tudi za napovedovanje prihodnjega osipa, ki ga je mogoče preprečiti s pravočasnim ukrepanjem.

Na mednarodni ravni še ni razrešen problem, da se dijaki, ki dokončno opustijo šolanje, statistično ne ločujejo od tistih, ki le zamenjajo šolo. Da bi se temu izognili in dobili jasnejšo predstavo o številu dijakov, ki dejansko opustijo šolanje, bi bila potrebna komunikacija med šolami in nadaljnje spremljanje v zvezi s tem. Posamezni učitelji bi lahko vsaj glede svojega razreda to spremljanje izvajali sami. Kot naslednji korak bi lahko učitelji na podlagi značilnosti dijakov, ki so že opustili šolanje, oblikovali strategijo preprečevanja nadaljnjega osipa.

V ta proces bi morali vključiti tudi druge sodelavce.