Ustrahovanje in nadlegovanje vključujeta tri strani: nasilnega posameznika ali skupino, žrtev in opazovalce. Pojavu včasih rečemo tudi »šikaniranje«. Za namene tega orodja individualnega nasilja med dvema dijakoma ne obravnavamo kot »ustrahovanja«. Sestavni del ustrahovanja je tudi skupina fizično pasivnih opazovalcev. Do večine nadlegovanja ali ustrahovanja ne bi prišlo, če ne bi bilo »občinstva«, ki spodbuja nasilneža. Spodbujanje je lahko verbalna podpora, ki izvira iz strahu ali morda celo sočutja do žrtve. Raziskave zato priporočajo delo s širšo skupino opazovalcev, ne samo z nasilnežem ali žrtvijo.
Ustrahovanje se lahko razume tudi kot subkultura, ki se razvije in globoko ukorenini v določeni skupnosti. To pomeni, da administrativni ukrepi, kazni ali preiskovanje pojav le redko uspešno izkoreninijo; situacijo lahko celo še poslabšajo.
S tem orodjem se prisotnost in obseg ustrahovanja in nadlegovanja določita v dveh korakih: najprej se ugotovi, ali je ustrahovanje dejansko prisotno, nato pa se opredelijo njegov obseg in morebitne zgornje tri skupine.
Dijaki kot vsi ljudje neradi odkrito priznajo, da so povzročitelji ali žrtve ustrahovanja. Nasilneži se zaradi preiskave pogosto počutijo ogrožene, žrtve pa pogosto krivijo sebe in čez čas začnejo verjeti, da si »kaznovanje« zaslužijo. Če želimo ugotoviti, ali je ustrahovanje prisotno, je priporočljivo uporabiti preprost vprašalnik, ki se obrača na dijake kot na opazovalce: so videli druge dijake, da ustrahujejo ali so žrtve ustrahovanja, oziroma slišali kaj o tem? Če dijake (ali vzorec dijakov) prosimo, naj v šoli izpolnijo priloženi vprašalnik, je mogoče zbrati tehtne informacije. Prosite dijake, naj v razredu samostojno izpolnijo vprašalnik in ga oddajo v zaprto škatlo, tako da lahko vidijo, da jih na noben način ni mogoče povezati z odgovori. Medtem ko dijaki izpolnjujejo vprašalnik, poskusite preprečiti, da bi se pogovarjali med sabo ali izražali svoje skrbi.
Podatke obdelajte tako, da oblikujete skupine odgovorov. Priložen je tudi predlog za kodiranje, ki omogoča elektronsko obdelavo podatkov v preprosti razpredelnici v Excelu. Ne uporabljajte statistike, če je število odgovorov manjše od 50, a tudi pri tej številki statistične metode niso povsem zanesljive. Podatki so samo pokazatelj, ali je treba narediti drugi korak ali ne. Če ugotovite, da je ustrahovanje ali nadlegovanje izrazito, priporočamo, da v drugem koraku opravite pogovore z dijaki.
Namen pogovorov z dijaki je opredeliti obseg in resnost težave, NE pa ugotoviti, kdo koga ustrahuje. To orodje je namenjeno spoznavanju situacije, ne intervenciji. Intervencija se lahko začne le, ko vemo dovolj in izdelamo načrt ukrepanja.
Pogovori so lahko individualni ali skupinski: vsaka oblika ima svoje prednosti in slabosti. Individualni pogovori so bolj osebni in iz njih lahko pridobite konkretnejše informacije, vendar so za dijake zelo stresni. Skupinski pogovori udeležencem povzročajo manj stresa, vendar lahko zaradi večjega pritiska skupine pride do mešanja resničnih in izmišljenih podatkov, tako da rezultati morda niso ustrezni. Pogovori naj bodo bolj razprave, učitelj, ki jih vodi, pa si med samim pogovorom ne sme delati zapiskov. Poskusite si zapomniti
ki jih dijaki omenjajo, in si jih takoj po zaključenem pogovoru zapišite. Zapomnite si: poudarek je na »pasivnih« opazovalcih, katerokoli ime odvrača vašo pozornost od ciljne skupine! Ustrahovanje ali nadlegovanje lahko ustavite le, če spremenite vedenje podpornega občinstva, zagotovo pa ne boste uspešni, če želite izslediti nasilneža ali zaščititi žrtev.
Na tej spletni strani uporabljamo piškotke, ki vam omogočajo najboljšo možno izkušnjo. Z uporabo te spletne strani sprejemate piškotke.